Izkušeni ris ne skriva želje, da bi zaigral za Olimpijo

Foto: Aleš Fevžer

Slovenski hokejisti tudi po dveh prijateljskih tekmah s Poljsko ostajajo v Tychyju, kjer jih jutri čaka še pripravljalni obračun z Kazahstanom. Med najbolj izkušenimi risi je Anže Kuralt, dolgoletni član madžarskega Fehervarja, ki želi kljub pomlajevanju reprezentance še naprej ostati del izbrane vrste, tudi na bližnjem svetovnem prvenstvu.

34-letni Kranjčan sodi med izkušenejše in starejše igralce v reprezentanci, saj so na trenutnem seznamu od njega starejši Blaž Gregorc, Aleksandar Magovac, Miha Štebih, Ken Ograjenšek, Rok Tičar in Robert Sabolič. Ob mlademu valu, ki je že lani pošteno pljusknil v izbrano vrsto, naš sogovornik pomlajevanje vidi kot povsem naraven proces.

Začasni šef risov: To je luksuz

Hokej

22. Apr 2026 0

Hokej

22. Apr 2026 0

Lanski junak risov v veliki bitki s časom

Hokej

21. Apr 2026 0

Hokej

21. Apr 2026 0

Čeprav je Anže Kuralt lani zaradi poškodbe izpustil svetovno prvenstvo elitne divizije, na katerem so potem risi presenetljivo obstali med najboljšimi reprezentancami sveta, si letos v Švici želi biti zraven. Končno odločitev o potnikih v Fribourg, kjer Slovence prva tekma čaka 16. maja, bo imel selektor Edo Terglav.

Priložnosti za dokazovanje bo več kot dovolj, hokejisti se po dveh prijateljskih tekmah z domačini še naprej mudijo v Tychyju, kjer bodo jutri palice prekrižali še s Kazahstanci. Sledi vrnitev tradicionalno bazo za treninge na Bledu, kjer bo 7. maja gostovala Madžarska, dva dni pozneje pa v Celovcu sledi še generalka z Avstrijo pred potjo na prvenstvo.

S Kuraltom smo se pogovarjali o burni klubski sezoni s Fehervarjem, s katerim ima pogodbo podpisano še za dve leti, želji po igranju za Olimpijo, minljivosti, izkušnjah in prepričevanju trenerskega štaba.

Intervju: Anže Kuralt

Anže, morda za začetek kakšna beseda o klubski sezoni, s Fehervarjem ste pot končali v polfinalu lige ICE?

Na koncu so bili v Fehervarju zadovoljni z izkupičkom, prej pa je bila cela sezona bolj klavrna. Po zmagi proti Dunaju v kvalifikacijah za končnico smo nekako začeli verjeti kot ekipa, čeprav so imeli nekaj težav s poškodbami. Sledil je KAC, tista skorajda tragedija Jordana Murraya je zagotovo vplivala na igralce iz Celovca, mimo tega ne moremo. Ampak odigrali smo taktično zelo dobro, saj so bili boljši nasprotnik. A so imeli težave z ustvarjanjem dobrih priložnosti, mi pa smo svoje izkoristili in zasluženo zmagali.

Omenili ste nenadne zdravstvene težave Jordana Murraya. Kako ste to sprejeli v klubu in vi osebno?

Dan ali dva smo dobili povsem prosto, v klubu so nam takoj dejali, da če potrebujemo kakšno pomoč ali pogovor, so nam na voljo. Nekako se zamisliš, da smo samo ljudje, ne stroji, ki bi nas lahko popravili. Je pa res, da smo v hokeju z veseljem, imamo privilegij, da lahko živimo od športa.

V kakšnem stanju je sicer madžarski klubski hokej, ligi ICE se je letos pridružil še en predstavnik – Ferencvaroš iz Budimpešte?

Težko bi rekel, da raste. V Szekesfehervarju imamo zdaj dve leti novo dvorano, pa je bila razprodana samo na dveh tekmah proti Ferencvarošu. Po mojem mnenju je mesto preprosto premajhno za tako veliko dvorano. Tudi v Budimpešti pa so tribune bolj prazne. Situacija ni takšna kot v Ljubljani, kjer ima Olimpija veliko medijske pozornosti na podlagi dobrega marketinga. To manjka, v ozadju pa je seveda denar. Sploh to manjka v Budimpešti, ki je precej večje mesto.

So vas v zadnjih letih, odkar je Olimpija spet v ligi ICE, klicali tudi iz Ljubljane?

Bilo je nekaj stikov. Moj agent je povprašal v ljubljanskih pisarnah, če obstaja interes tudi iz Olimpije. In vedno je. Tudi mene je ta zgodba zanimala. A sem vedno zelo zgodaj podpisoval pogodbe za naslednje sezone, nazadnje sem jo podpisal avgusta še za dve leti naprej. Ekipa pa nove igralce ponavadi podpisuje šele ob ali po koncu ene sezone. Razen če se ponudi kakšna priložnost, kot sta Jan Urbas in Žiga Jeglič, verjetno so se ustno dogovorili že prej. Imam pa željo, da bi kariero končal v Sloveniji, torej da bi zaigral za Olimpijo.

Kuralt je kot rojeni Kranjčan kariero začel pri Triglavu, nadaljeval pa v dresu mladinske ekipe Salzburga in Jesenic, preden se je prvič preselil v tujino. Danski Herning, francoski Epinal, avstrijski Gradec, francoska Grenoble in Amiens so bili klubi po vrsti, preden je v sezoni 2018/19 prvič oblekel dres Fehervarja, pri katerem je torej preživel že osem sezon, pogodba pa ga veže še za naslednji dve.

Kako se počutite fizično in mentalno po naporni sezoni?

Regeneracija traja malce dlje kot pred desetimi leti, a mislim, da lahko še vedno tekmujem z mlajšimi. Starejši, kot si, bolj si izkušen. To je pomembna prednost, saj dozoriš kot hokejist oziroma športnik. Če bi moral izbirati, bi raje izbral trenutno različico sebe kot tisto pred desetletjem. Mentalno pa sem še vedno pri stvari, prepričan sem, da lahko še vedno dam veliko vsaki ekipi, v kateri nastopam. Da dam tisto, kar trener pričakuje mene.

Če se osredotočiva na reprezentanco: lani vas ni bilo zraven na svetovnem prvenstvu, ko je Slovenija po dvajsetih letih obstala med elito. Kako gledate na pomlajeno ekipo?

Nekaj starejših fantov je pomagalo, da so sami končali kariero, saj trener ponavadi vzame najboljše in najbolj primerne igralce, ki jih ima na razpolago. Pripravljalno obdobje je zato za trenerje zelo pomembno. Menim, da nihče ni varen. Da se moramo vsi potruditi in izkazati, odločitev pa bo selektorjeva. Pomlajevanje je naravni proces, nekateri se sami odločijo, drugih štab ne kliče več … Lani sva jaz in Rok Tičar odpovedala nastop – sam zaradi poškodbe, on pa zaradi veliko hitrejšega konca kariere -, letos pa sva oba zraven.

Pa razmišljate kdaj o tem, koliko časa še vztrajati v izbrani vrsti? Bazen igralcev, ki so na voljo, se je razširil.

Osebno bi za reprezentanco rad igral tako dolgo, dokler sem zanimiv trenerju in preostalemu strokovnemu štabu. Trenutno nimam pomembnejše stvari v življenju, kot je hokej. Še vedno imam veliko željo zastopati slovenske barve.

Kaj pa pričakovanja pred elitnim prvenstvom? Veliko tekem v kratkem času, odločilne so običajno šele na koncu.

Ko sem bil nazadnje zraven na prvenstvu elite, zadnja tekma žal ni več odločala. Fino je dobiti kakšno točko še pred zadnjim obračunom, lani je to Slovencem uspelo (proti Avstriji, op. p.). To pomaga pri samozavesti. Lani so bili samo proti Finski rezultatsko res slabi. Je pa celotno prvenstvo mentalno naporno, večino časa se samo braniš. Ampak verjamem, da se bomo na to lahko dobro pripravili. Da po pridobljenem ploščku najdemo pametne rešitve. Že začetek odločilne tekme proti Franciji je lani pokazal, da so fantje mentalno močni, imeli so več motivacije in želje po zmagi.

Spored slovenskih tekem na SP v hokeju 2026:

sobota, 16. maj, 20.20: Slovenija – Češka
nedelja, 17. maj, 20.20: Norveška – Slovenija
torek, 19. maj, 20.20: Slovenija – Slovaška
sreda, 20. maj, 20.20: Švedska – Slovenija
petek, 22. maj, 16.20: Kanada – Slovenija
sobota, 23. maj, 12.20: Danska – Slovenija
ponedeljek, 25. maj, 20.20: Slovenija – Italija